Embedded Files
V javnosti sta odmevali osebni odpuščanji storilcem zločina nad Ljubljančanoma Radom in Ksenijo Hribar, nekdanjima lastnikoma gradu Strmol na Gorenjskem, ki sta bila umorjena januarja leta 1944 in katerih ostanke so po izkopu leta 2014 upepelili in pokopali v družinski grobnici na Žalah, ter storilcem zločina nad družino Lojzeta Hudnika. Deset članov te družine so partizani umorili novembra 1942, enega pa tik pred koncem vojne. Njihovi posmrtni ostanki so bili izkopani leta 2015.
Na tem mestu povzemamo članek, ki je bil objavljen na portalu Delo.si. Celoten članek si lahko preberete tu.
Dejanje osebnega odpuščanja v primeru zakoncev Hribar je bila odločitev njunega nečaka in dediča Petra Hribarja. Strica in teto Petra Hribarja so s Strmola odpeljali v noč. Za njima je izginila vsaka sled in o njuni usodi - bila sta umorjena -, se ne tedaj in še leta po vojni ni smelo govoriti. Šele 71 let kasneje so izkopali njune posmrtne ostanke, nečak je dosegel njuno popolno rehabilitacijo, zaplenjeno premoženje pa je bilo vrnjeno. Zgodbo zakoncev Hribar z gradu Strmol je v romanu To noč sem jo videl popisal Drago Jančar. Zanj je med drugim prejel Delovo nagrado Kresnik za najboljši slovenski roman.
Peter Hribar govori o dogodkih iz časov druge svetovne vojne in po njej. »Nam, zanamcem, so pustili mnogotere travme, pa če smo jih hoteli ali ne.« Grozljivost narodovega razkola, dobro prikrite zamere in večna realna grožnja, da se lahko ob prvi priliki ponovi podobna zgodba, vse to ga je napeljalo na misel, da je dovolj pasivnega branja in brezbrižnosti ter razmišljanja o uradno ponujenih rešitvah narodne sprave nekaterih prominenc slovenske intelektualne sfere. »Kar me je takoj zbodlo v oči, je uporno razmišljanje praktično vseh avtorjev, ki so doslej karkoli govorili ali delali v smeri narodne sprave, da je edina možna rešitev samo v najvišjih političnih sferah in tvorbah, predvsem pa v zapovedani deklarativnosti, ki je ljudstvo nikoli ne bo sprejelo. Tako sem začel razmišljati: morda pa je obratna pot tista, ki jo iščemo in potrebujemo. Torej pot 'od spodaj navzgor', iz srca v tvojo zavest.« In je začel raziskovati.
Kaj kmalu se je pokazalo, da velika večina ljudi - tako ali drugače z razkolom obremenjenih sogovornikov, sposobnih normalnega razmišljanja in čutenja -, pritrjuje njegovemu razmišljanju. Večina se strinja, da bi morala biti odločitev za ali proti njihova absolutna pravica, izvirajoča iz prizadetih samih, in to ne glede na stran, ki so ji pripadale žrtve. »To mi je dalo jasno vedeti, da sme in mora biti moje stališče izključno nevtralno, temelječe na nezanikanih resnicah! Ta temeljna in še kakšna ugotovitev mi je dala misliti in odločil sem se, da se lotim bolj načrtnega raziskovanja na temo narodove sprave, kar pa zahteva precej bolj strokoven pristop, vsekakor in predvsem zunaj polja čustev. Tako sem sklenil, da svoj čas, kolikor ga še imam, posvetim študiju, in se odločil za doktorat o možnostih za dosego resne pomiritve in morda celo sprave, ampak po izbrani poti, torej od spodaj (iz ljudstva, iz srca) navzgor (do formalnih oblasti), ob striktnem spoštovanju nevtralnosti pristopa in poštenem odnosu do ugotovitev.«
Tako je spontano prišlo do osebne odločitve, da mu dozorelost osebnih spoznanj, zastavljeni cilj in pokončna drža narekujejo osebni korak, ki naj služi kot dokaz, da se da, če je le volja za osebno odločitev dovolj močna. »Verjemite, ni bilo lahko in enostavno, ampak odločitev, da odpustim v imenu rodbine in v svojem imenu tistim enajstim morilcem tete in strica, ki so si neposredno umazali roke z njuno krvjo, je prišla v hipu in povsem spontano, prostovoljno.« Počutil se je olajšanega, razbremenjenega vsake maščevalnosti, kar je po njegovem bistveno pri takem dejanju.
Njegovi zgodbi je sledila zgodba družine Lojzeta Hudnika. Od celotne družine sta preživela le sin Alojz in hči Marija Veronika. Njunega očeta so posthumno razglasili za narodnega izdajalca ter mu zasegli vse premoženje. Leta 2015 so posmrtne ostanke pobitih članov družine izkopali v polhograjskih gozdovih. Svoj zadnji dom so dobili na domačem pokopališču. Dosegli so tudi dokončno rehabilitacijo. »Lojze se je odločil, da mi bo sledil, in ko smo ob izkopu našli tisto, kar je iskal vse življenje – njegovega očeta -, je ponovil moj korak in javno oprostil storilcem. Občutki so bili enaki kot moji: neskončno olajšanje, saj je storil odločilni korak, za katerega ni bil prepričan, da ga bo kdaj v življenju sposoben narediti.«
Google Sites
Report abuse