Osebno odpuščanje kot pot do trajne pomiritve in sprave

Neposredno osebno odpuščanje potomcev žrtev zločinov potomcem storilcev v medvojnem in povojnem času

Zamisel temelji na splošno sprejetem strinjanju in soglasju, da gre pri odpuščanju za eno najvišjih moralnih vrednot človeške etike in na spoznanju, da so posledice dejanja odpuščanja vselej pozitivne za obe prizadeti strani in tudi za širšo okolico. 

Zavedati pa se moramo, da gre pri osebi, ki razmišlja o odpustitvi, za dolgotrajen proces osebnega etičnega zorenja, povezan z močnim čustvovanjem. Pretekli negativni in odklonilni občutki morajo preiti v novo, pozitivno usmerjeno kvaliteto. Opravka imamo z dolgotrajno osebno borbo in borbo z okolico, v kateri velikokrat prevladuje sovražnost in odklonilnost, zelo pogosto indolentnost, ali pa zgolj preprosto nakazana želja po nevpletenosti, dosti redkeje tiha podpora in plašna želja po svetovanju, zelo redko pa odločna, neprikrita in direktno izražena podpora. Lahko ocenimo, da je oseba, ki gre skozi proces transformacije iz zlega v dobro, pri vseh teh notranjih borbah več ali manj zelo osamljena - pri sprejetju končne odločitve pa popolnoma sama. Vendar je odložitev strašnega bremena in posledično olajšanje vsekakor cilj, za katerega je vredno pretrpeti marsikaj.

Ideja o poti odpustitve, kot edina konkretna, fundamentalna, iskrena in trajna odrešilna pot iz prekletstva narodovega razkola, do katerega je prišlo zaradi pred, med in povojnih zločinskih dejanj obeh strani, v bistvu izhaja iz našega dolgotrajnega sledenja in opazovanja dogajanj v slovenski družbi in spoznanja, da v resnici med nami še vedno obstaja prikrita sovražnost med levo in desno stranjo, ki latentno tli, vzrok pa je treba iskati med neuničljivim spominom na neštete, z nasiljem povzročene krivice in krvavimi, skrajno nasilnimi umori na eni in drugi strani. Pazljivo in dovolj kritično branje številne, danes svobodno dosegljive strokovne in memoarne literature, ki zajema obe, nekoč neposredno soočeni sovražni strani, danes zgolj politični nasprotnici, nam nedvomno potrjuje nekatere izjemno pomembne domneve in resnice, ki jih ni več mogoče ovreči! Pazljivo in dovolj kritično branje strokovne in memoarne literature, ki zajema ob dosledno nevtralnem osebnem stališču in presoji, obe, levo in desno, ali če hočete, revolucionarno in protirevolucionarno stran, razkriva in nesporno dokazuje resnico, ki je, kljub trudu posameznikov da bi jo prikrili, ni več mogoče ovreči. Treba jo je samo priznati in potrditi. Šele to bo omogočilo osnovno podlago za vse pozitivne in produktivne procese, skozi katere moramo, da bi dosegli neko normalno spravno stanje. To je naloga strokovno podkovanih, objektivnih, nepristranskih, dovolj pogumnih in predvsem poštenih ter nekompromitiranih slovenskih zgodovinarjev. 

Povedati pravo resnico, brez zavajanj in olepševalnih laži!

Ni težko prepoznati, da obstajajo posamezniki in interesne skupine, ki se zelo bojijo nekaterih resnic, ali na splošno, predvsem generalne prave resnice o slovenski preteklosti! Zakaj smo sicer priča čistkam po arhivskih virih in posledičnemu uničevanju dragocenega arhivskega gradiva ter ponovnemu zapiranju dostopnosti do določenih arhivskih virov?

Vsi dosedanji poskusi resne pomiritve in predvsem sprave, kot končnega cilja - obstoječe doseženo stanje je zgolj navidezno -, so tako ali drugače propadli.

Opiranje nekaterih vodilnih slovenskih politikov samo in izključno na skrbno nadzorovane družbene organizacije, ki so po njihovo edine poklicane da rešujejo in morda celo rešijo (z zakonom, ali zgolj dekretom, morda kar z zapovedjo) vprašanje slovenske narodove sprave, je v osnovi zgrešeno in predvsem nepošteno do vseh prizadetih, in to na obeh straneh. Bolečina ne razlikuje, prav tako ne razlikuje prepričanje: odpustiti ali ne odpustiti! Prepričani smo, da je sprava možna - seveda kot dolgotrajen in na najvišji državni ravni organiziran in voden proces -, vendar ne s kampanjskim in administrativno brezbrižnim pristopom, pač pa na podlagi osebnega spoznanja in osebne javne odpustitve prizadetih! Ko se bo izkazalo, da se narod s takim predlogom strinja, to pa se bo pokazalo z naraščanjem števila oprostitev, bo takratna oblast pridobila pravico in dolžnost, da izvede poizvedovalni referendum in se potem na podlagi rezultatov in trezne presoje odloči kako in kaj naprej. Edino parlament je tisti, ki lahko razglasi konec vseh sovražnosti, ki lahko rehabilitira »zločince« ene in druge strani in razglasi konsenzualno spravo. Zaključno dejanje razglasitve slovenske narodove sprave in s tem uveljavitev novih pravil družbenega obnašanja mora opraviti tisti hip najviše postavljena oseba v državi, torej predsednik, ali predsednica in nihče drug! 

Za dosego slovenske narodne sprave je in mora biti glavni temelj načelo medsebojnega prostovoljnega osebnega odpuščanja, ki mora veljati za obe prizadeti strani popolnoma enakovredno! Vse ostalo je zgolj streljanje s praznimi naboji z osnovnim ciljem ohranjati in ohraniti status quo in vse kar ta izraz pomeni!